»Tam otroci z obiskovalci izdelujejo semenske bombe, pa za praktična darila igrajo čebelji pikado, poleg pa je še učni del, kjer mimoidoči spoznavajo življenje čebel,« je pestro dogajanje na eni od stojnic s ponosom v očeh opisala podpredsednica Čebelarskega društva Stična Petra Peunik Okorn. Polno obložene stojnice, veseli čebelarji, številni glasbeni nastopi in preko 800 obiskovalcev je nakazovalo, da se je Sokolska ulica v Ivančni Gorici že četrto leto za en dan preimenovala v Čebelarsko ulico.
»Čebele nas spremljajo vse življenje – v otroštvu so simbol pridnosti, varčnosti in skrbi za druge, v odrasli dobi pa občudujemo njihovo učinkovitost, socialni red in gospodarnost,« je s svojim govorom prireditev popestril Anton Kastelic, predsednik Čebelarskega društva Stična. Slednje trenutno šteje že 115 članov, samo letos so pridobili 12 novih. »Čebelam kot enim glavnih opraševalk se lahko zahvalimo tako za bogat izbor sadja in zelenjave v naši prehrani kakor tudi za raznovrstnost v naravi,« je čebelar opisal pomembno delo medonosnic. Da nam čebele dajejo življenje nas je na sončno aprilsko soboto opominjala Čebelarska ulica, ki sta jo poleg Občine Ivančna Gorica pripravili Čebelarski društvi Stična in Krka-Zagradec.
»Marsikdo, ko pomisli na čebelarja, pomisli na pridobivanje medu, a mi smo prvenstveno varuhi čebel,« je poudarila članica Čebelarskega društva Stična Barbara Kužnik Poljšak. Njihova naloga je, da za čebele skrbijo v prav vseh obdobjih njihovega razvoja, jim v neugodnih razmerah pripravljajo hrano in preprečujejo širitev trdovratne varoje. Obenem pa prebivalce ivanške občine tudi na tovrstnih dogodkih ozaveščajo o življenju čebel. »Opozarjamo jih, naj trate pokosijo šele po tem, ko cvetlice že odcvetijo,« je povedala apiterapevtka, in dodala, naj na svojih vrtovih posadijo medovite rastline.« No, slednje smo lahko spoznali že korak stran na sosednji stojnici.
»Letos smo posadile precej rastlin, tamle imamo origano, meto, meliso, ameriški slamnik in celo nekaj grmovnic je bilo,« je delo pridnih čebelark opisala Joži Pevec. »Pripravile smo tudi gomoljnice dalij«, je z navdušenjem razlagala članica upravnega odbora v stiškem čebelarskem društvu, medtem ko je radovednim obiskovalcem nakazovala, kaj vse ponuja njihova stojnica. Več kot 400 vrečk s semeni medovitih rastlin in približno 150 sadik so čebelarke po slabi uri že skoraj v celoti razdelile med mimoidoče na čebelarski ulici. Zvočna kulisa, ki so jo pesmijo priredili učenci okoliščih osnovnih šol, je popestrila pogovor s čebelarko: »Prav je, da na takšnem dogodku predstavimo, kako pomembno je, da v času naravnih katastrof ljudje tudi na svojem vrtu posadijo medovite rastline«. S tem čebelam omogočijo, da dobivajo naravno hrano. Zato pa je na stojnico prišlo tudi nemalo čebelarjev, ki medovite rastline nasadijo okrog čebelnjaka. »Za čebele je ključno, da se zadržujejo v okolici panjev in hrane ne iščejo daleč stran,« je svoje izkušnje sklenila Pevec in na stojnico že sprejela naslednjo vedoželjno obiskovalko.
Čebelarska ulica je sedaj postala že tradicionalna. »Vsako leto tu predstavljamo naš čebelarski krožek, ki s trinajstimi leti velja za najstarejšega v ivanški občini,« je ob precej obloženi stojnici delo pohvalil predsednik Čebelarskega društva Krka in Zagradec Marjan Volaj. Krožek na podružnični šoli Krka od 80-ih šolarjev obiskuje več kot četrtina. »Tu naši učenci predstavljajo čebeljo družino, vrste medu, izdelavo okvirčkov, na sosednji stojnici pa se predstavljajo čebelarji, od katerih eden predstavlja topilnik za vosek, drugi apiterapijo, spet tretji pa izdeluje zaščitne obleke«, je pisano ponudbo za spoznavanje čebelarstva naštel Volaj.
Pa ne samo izkušeni čebelarji, dogajanje na Sokolski ulici so popestrili tudi osnovnošolci. Za nastope so poskrbeli učenci osnovnih šol Stična, Ferda Vesela Šentvid pri Stični, Zagradec in vrtičkarji iz Višnje Gore; na stojnicah pa so svoje dosedanje znanje ponosno predstavili čebelarski krožkarji. Na območju Čebelarskega društva Stična na šolah delujejo kar štirje krožki, dva v Stični, eden v Višnji Gori in še v Temenici.
»S tem pripomočkov vzameš okvir ven, če je na njem veliko čebel. Tu je satje, v njem pa med,« sta hitela razlagati nad čebelarstvom navdušena fanta. »Čebele to pokrijejo s pokrovčki voska, ki jih odstranimo z grabljicami, nato pa pretočimo med,« sta nam pripovedovala krožkarja Enej in Tim, medtem ko sta pred nami odpirala panj. In kje sta se vsega tega naučila? »Na čebelarskem krožku v Ivančni so nama povedali!« nista skrivala navdušenja. »Nakladni panj, amerikanec se imenuje, je sestavljen iz plodišča in medišča,« sta povedala v en glas. Panj, ki sta ga glede na letne čase obarvala zeleno, modro, rumeno in rdeče, je privabil zanimanje številnih obiskovalcev. Ravno to pa je cilj čebelarskih krožkov. »Ne želimo si vzgajati mladih čebelarjev, temveč ozaveščene ljudi, ki se zavedajo pomena čebel, narave, medovitih rastlin,« je na pestrem sobotnem dogajanju povedala Petra Peunik Okorn, koordinatorka četrte Čebelarske ulice. »Večino delavnic, od semenskih bomb do čebeljega pikada, so učenci pripravili sami, na pomoč so nam priskočili tudi pridni starši«, je z ozirom na stojnico dejala mentorica krožka na Osnovni šoli Stična. Brez njenih somentoric, staršev, izredno angažiranih učencev in podpornega čebelarskega društva tako krožek, ki danes šteje že okoli 50 otrok, kot tudi takšni čebelarski dogodki ne bi mogli nastati.
Za naslednje generacije čebelarjev ni bojazni. V Sloveniji štejemo nekaj več kot 11.000 registriranih čebelarjev, smo hitro ugotovili s Kužnik Poljšak. Ljubiteljskih čebelarjev pa je še precej več. »Pred leti se je precej povišalo število tistih, ki niso vključeni v društva, Čebelarsko zvezo Slovenije, kar pa je lahko težava,« nam je objasnila varuhinja čebel. Ne ve se namreč, kako medonosnice zdravijo, kako skrbijo za panje, kar pa lahko predstavlja velik problem za sosednje registrirane čebelarje.
No, ponosnih čebeljih oskrbnikov na čebelarski ulici ni šlo zgrešiti. Napravljeni v značilno rjavo obleko, telovnik s panjskim vzorcem in s čebelami posejano rumeno kravato so obiskovalce vabili na praznično dogajanje. In zakaj čebelarji tako radi preživljajo čas pri čebelah? »Delo pri samih čebelah me pomirja in obenem poživi,« je bil prepričan Henrik Zaletelj, ki na območju Ambrusa čebelari že 43 let. Sedaj se že 20 let ukvarja z vzrejo matic kranjske sivke, ki jih letno na njegovih plemeniščih nastane od 800 do 1000. »Skoraj vedno se v čebelnjak odpravim brez zaščitne obleke,« je svoje preudarjeno, nežno in mirno delo z opraševalkami opisal Zaletelj. Da je delo v čebelnjaku sproščujoče in druženje s čebelami protistresno, se je strinjal tudi Martin Bajc, ki ima čebelnjak z 21 panji na Bojanjem Vrhu. »Trenutno sem drugo leto v prehodu na ekološko čebelarjenje,« je povedal ljubiteljski čebelar, ki se želi v prihodnosti ukvarjati še z apiterapijo. Čeprav ekološko čebelarjenje zahteva nekoliko več znanja, časa in strokovne kontrole pa omogoča povsem naravno skrb za čebele in njihove pridelke. Zato je tudi Čebelarska ulica je tista, ki nas opominja, kako pomembno je kupovati kvaliteten slovenski med.
»Čebelarska zveza na takšnih dogodkih z veseljem sodeluje, saj s tem ozaveščamo ljudi o pomenu čebel, ki so ključne za hrano in prehransko varnost,« je z navdušenjem pripovedovala Tina Žerovnik. »Danes tu predstavljamo zaščitene medove iz evropskih shem kakovosti, v Sloveniji so trije,« je pripovedovala, medtem ko je kazala na medene lončke, razstavljene na stojnici. Tako sledljivost kot kakovost tovrstnega medu sta strogo nadzorovana. »Ta med je kakovostnejši, vsebuje manj vode, kar pa je za kupca znak, da se na takšno živilo lahko zanese«, je skrbno opozorila mlada čebelja navdušenka. Ko je na stojnici razkazovala še kolo sreče, je pojasnila, da je slovenski med precej kvaliteten. »Bogata flora in ugodni pogoji za čebelarjenje omogočajo pridelavo različnih vrst medu,« je dodala, kljub temu, da nas zadnja leta ob nepravem času presenetita dež in zmrzal. In kje je torej najbolje kupiti kvaliteten med? »Na tržnici, dogodkih kot je današnji ali pa kar direktno od čebelarja,« je hitela razlagati sogovornica.
»Ljudje se na to ulico radi vračajo,« je z veseljem povedala Peunik Okorn. Kljub temu, da bi morda na Čebelarski ulici pričakovali več čebelarjev, je bila njihova odsotnost po besedah koordinatorke dogodka povsem upravičena: »Letos narava kar malo prehiteva, zato so seveda vsi pri čebelah«. Kar pa nakazuje na to, kako skrbni so ivanški čebelarji. Da bodo čebele zdrave in letina uspešna so si po zelo obiskanem in veselja polnem dogodku lahko le še voščili: »Naj medi!«
Lara Miklavčič
Foto: Gašper Stopar