Stiški čebelarji smo se v soboto, 25. 9. 2021, odpravili na našo enodnevno ekskurzijo na Primorsko.
Po prvem postanku za jutranjo kavico, medico in najboljše piškote naših čebelark in čebelarjev smo se podali na pot, med katero nam je vodička in čebelarka Joži Štrempfelj postregla s številnimi zanimivostmi.
V Kopru nas je sprejela lokalna vodička ter nas popeljala po ostalinah srednjeveškega mesta, sprehodili smo se po Titovem, Prešernovem in Carpacciovem trgu ter zaključili z mestnimi Vrati Muda.
V Marezigah oz. v »vinski vasi« smo degustirali odlična lokalna vina iz vinske fontane, ter uživali v čudovitem razgledu na edino slovensko večje pristaniško mesto.
Po takšnem edinstvenem doživetju smo se nato odpeljali čez Brkine v Ilirsko Bistrico. Ker pa prazen žakelj ne stoji pokonci, smo imeli izvrstno kosilo pod mogočnim gradom Prem. Po obilnem kosilu nam je lokalna vodička razkazala mestno jedro in njegovo staro domačijo, ohranjeno z Hodnikovim mlinom, starim več kot 450 let, in žago, ki pa je sedaj muzej. V njem je razstavljenih veliko zanimivih starinskih predmetov. Nekatere od njih smo prepoznali, saj se še sedaj uporabljajo v sodobnem svetu, za nekatere pa smo kar morali povprašati, ker nismo vedeli zakaj so se uporabljali. Slišali smo tudi veliko zgodb in prigodb, ki so se pred leti zgodile na tej domačiji, ter opis življenja domačinov v vasi.
Po tako podrobni predstavitvi, nas je vodička odpeljala do Čebelarskega društva Antona Žnidaršiča, kjer so nas že pričakovali tamkajšnji čebelarji. Tam smo izvedeli da se AŽ panji (tj. najbolj uporabljeni panji v Sloveniji) imenujejo ravno po čebelarju, katerega ime nosi to čebelarsko društvo. Razkazali so nam tudi njihov muzej, kjer smo videli kako so izgledali predhodniki tega panja in kako je postal takšen kot je danes. Seveda pa so imeli v zbirki še veliko drugih čebelarskih pripomočkov in orodji, ki so jih uporabljali včasih. Videli smo tudi veliko zakladnico čebelarskih knjig in revij v najrazličnejših izvodih.
Predstavnik čebelarjev nas je za konec odpeljal še na degustacijo njihove medice, medenega likerja in medenega žganja. Za zahvalo pa seveda ne bi bili mi čebelarji če jim ne bi zapeli eno čebelarsko.
Tako se je naše potepanje končalo z lepimi vtisi in podali smo se nazaj na pot proti domu.
Daša Rogelj